bravece  /-vè-/  bra|ve|ce  [CO]

  1. s.f. il jessi brâf tal fâ alc, capacitât di fâ alc beni fantats si cjalavin e a fasevin coments su la liende e su la bravece di mestri Checo di contâle (Roberto Ongaro, Cretevierte)
    Sin. abilitât1 , capacitât , bravure , braùre , bravence , bravetât
    1. azion che e compuarte une grande capacitât
  2. s.f. mancjance di pôre, pocje considerazion dai pericuii siei soldâts àn fat miracui di bravece; ma no àn zovât nancje i miracui (Giuseppe Dondo, Le curiositât sacomade)
    Sin. valôr , cûr , braùre , bravence , bravetât
    1. azion fate cence preocupâsi dal pericul
      Sin. imprese , baronade , braùre , bravence