vicinâ  vi|ci|nâ  [CO]

  1. v.tr. fâ lâ dongje, fâ stâ dongjee cjapà sù la cjandele, la vicinà a une impiade, e cjalà la flame a trimâ e rinfuarcîsi (Jolanda Mazzon, Fûr di timp)
    Sin. meti dongje , parâ dongje , sdongjâ , prossimâ , tirâ insot , svicinâ
    Var. avicinâ
    1. (fig.) fâ jessi dongje par sensibilitât, sintiments, interès e v.i.
    2. (fig.) fâ jessi simil
  2. v.tr. (fam., fig.) lâ dongje di cdn. o di alc, soredut par vê un contat, une comunicazion o sim.Toni al fo vicinât di un siôr ben vistût, veramentri degnevul, che lu invidà a bagnâ la peraule (Tarcisio Venuti, La cjase di Toni); a fasevin la vuardie, no lassant vicinâ nissun cristian (Pieri Menis, Lis leiendis di Buie)
    Sin. bordâ1 , prossimâ , lâ dongje , vignî dongje