vicinâ
vi|ci|nâ
[CO]
-
v.tr.
fâ lâ dongje, fâ stâ dongje:
e cjapà sù la cjandele, la vicinà a une impiade, e cjalà la flame a trimâ e rinfuarcîsi (Jolanda Mazzon, Fûr di timp)
Sin. meti dongje
, parâ dongje
, sdongjâ
, prossimâ
, tirâ insot
, svicinâ
Var. avicinâ
-
(fig.)
fâ jessi dongje par sensibilitât, sintiments, interès e v.i.
-
(fig.)
fâ jessi simil
-
v.tr.
(fam., fig.)
lâ dongje di cdn. o di alc, soredut par vê un contat, une comunicazion o sim.:
Toni al fo vicinât di un siôr ben vistût, veramentri degnevul, che lu invidà a bagnâ la peraule (Tarcisio Venuti, La cjase di Toni);
a fasevin la vuardie, no lassant vicinâ nissun cristian (Pieri Menis, Lis leiendis di Buie)
Sin. bordâ1
, prossimâ
, lâ dongje
, vignî dongje