disveâ
dis|ve|â
[CO]
-
v.tr.
fâ che cdn. nol duarmi plui:
la sbatude de puarte che al jesseve incorint e disveà Nita di spac (Dino Virgili, La aghe da pît la cleve)
Sin. dismovi
, sveâ
Var. disveiâ
-
v.tr.
(fig.)
gjavâ di une cundizion di inerzie, di sflacje o ancje di benstâ, di ingjenuitât:
bisugne disveâ i furlans, i Comuns e lis Provinciis parcè che e puedi jentrâ la leç tal plui grant numar di paîs (Arnalt Baracêt, La bataie no je finide)
Sin. niçâ
, dismovi
, sveâ
-
v.tr.
(fig.)
fâ nassi sintiments, desideris, pinsîrs:
i voi ju veve propit biei, doi voglons plens di misteri che a disveavin maravee e simpatie (Pieri Menis, Cui si jerial impaçât cun Modestute?)
Sin. saborâ
, stiçâ
, dismovi
, sveâ
-
fâ vignî o sintî une bisugne fisiche