disveâ  dis|ve|â  [CO]

  1. v.tr. fâ che cdn. nol duarmi pluila sbatude de puarte che al jesseve incorint e disveà Nita di spac (Dino Virgili, La aghe da pît la cleve)
    Sin. dismovi , sveâ
    Var. disveiâ
  2. v.tr. (fig.) gjavâ di une cundizion di inerzie, di sflacje o ancje di benstâ, di ingjenuitâtbisugne disveâ i furlans, i Comuns e lis Provinciis parcè che e puedi jentrâ la leç tal plui grant numar di paîs (Arnalt Baracêt, La bataie no je finide)
    Sin. niçâ , dismovi , sveâ
  3. v.tr. (fig.) fâ nassi sintiments, desideris, pinsîrsi voi ju veve propit biei, doi voglons plens di misteri che a disveavin maravee e simpatie (Pieri Menis, Cui si jerial impaçât cun Modestute?)
    Sin. saborâ , stiçâ , dismovi , sveâ
    1. fâ vignî o sintî une bisugne fisiche
Cul patrocini di
Universitât dal Friûl