guâ  gu|â  [CO]

  1. v.tr. (ancje ass.) fâ deventâ sfiliade o plui sfiliade une lame[cualchi rosean] al vignive a guâ fuarfiis, curtìs e ronceis, cuntun truc di sgailote di secui (Meni Ucel, Fraie a Resie); al pedalave su la sô muele e al guave (Roberto Ongaro, Cretevierte)
    Sin. uçâ
  2. v.tr. (fig., ancje ass.) fâ sesva a fâti guâ! (Giulio Andrea Pirona, Ercole Carletti, Giovanni Battista Corgnali, Il Nuovo Pirona)
    Sin. taconâ , foti