falive
/-lì-/
fa|li|ve
[CO]
-
s.f.
tocut di materie in bore che al svole sù di un fûc o ancje piçul toc slusint che al pues saltâ vie di un materiâl dûr che al ven batût, seât o sim.:
tor la fassine sclopete la flame / e falivis e fum van sù pe nape (Emilio Nardini, Albe);
al veve cjatade une piere che a ogni colp di picon e jevave un nûl di falivis (Redento Bello, Misure)
Sin. faliscje
, lusigne
Var. falibe
-
chel tocut di materie che al è jevât sù, ma che al è aromai distudât e al cole jù o al è puartât vie dal aiar
-
s.f.
(fig.)
motîf, ancje piçul, che al prodûs a colp un efiet
Sin. lamp1
-
piçul element o piçule cuantitât di alc che al pues jessi paragonât cul fûc o cu la lûs, par energjie, fuarce, positivitât e v.i.
-
s.f.
floc di nêf o nêf fine:
la nêf, lui la veve tornade a cjatâ [...], lis falivis si cjavalgjavin tun volopâ svelt (Maria Forte, La tiere di Lansing)