diluviâ
di|lu|vi|â
[CO]
-
v.intr.
plovi, vignî jù in grande cuantitât e cun viamence:
al diluviave. E no vevi altre ombrene; e o vevi di fâ une ore di strade par tornâ a cjase (Meni Ucel, La ombrene);
in chê gnot al tacà a plovisinâ, ma intal doman al diluviave (Alviero Negro, Gno nono)
Sin. sglavinâ
, montanâ
, scravaçâ
, slavinâ
-
v.tr.
[BF]
mangjâ cun fam, cun presse e in grande cuantitât:
al varès diluviade cui voi bessôl chê trute, a 'nt fossie stade (Giovanni Gortani, Il viaç di Vidisson)
Sin. sfulminâ
, tafiâ
, lovâ