picjadôr  pi|cja|dôr  [CO]

  1. s.m. sostegn di len, di plastiche, di metal o di un altri materiâl par picjâ i vistîtsBepo e Marchin a si gjavin il cjamesot e a metin sù la blanchete che sô mari svelte e veve dispicjât dal picjadôr de cusine (Pieri Somede dai Marcs, Il prossim); tal andit de jentrade e jere une nicje tal mûr taponade di une tende che e platave un picjadôr (Roberto Ongaro, Il muc)
  2. s.m. cualsisei rimpin, anel o imprest che al covente par picjâ
    Sin. picjandul , picjot