pastrocjâ sù [CO]
-
loc.v.
(coloc.)
fâ, pensâ, imagjinâ, contâ e v.i. in maniere aprossimative, un pôc cemût che si pues, a la mancul piês:
di gnot si rivave a pastrocjâle sù [cjatant une scuse pes tentazions]. I berdeis a nassevin vie pal dì, cuant che no tu podevis tirâ fûr la sflocje che tu vevis un voli sierât e un voli viert (Antoni Beline, La fabriche dai predis)
Sin. argagnâ sù , pacagnâ sù