bradascjâ2
bra|das|cjâ
[CO]
-
v.intr., v.tr.
dî o fevelâ in maniere pôc clare:
al ere lât bradascjant avemariis e benedizions (Novella Cantarutti, La femine e chel dai stecs);
al bradascje lis preieris (Laurin Zuan Nardin, Il cop)
Sin. barbotâ
, murmuiâ
, trabascjâ
-
(scherç.)
fevelâ a la mancul piês, fevelâ cemût che si pues o ancje fevelâ e vonde, cence specificazion:
ancje jo, gno cjâr Zaneto, / a lis fiestis di dut l'an, / che mi disin ce che e vuelin, / o bradascji par furlan (Giuseppe Driulini, cit. in Roberta Melchior, Giuseppe Driulini)