stangjâ
stan|gjâ
[CO]
-
v.tr.
sierâ o fissâ cuntune stangje:
lis puartis dal Palaç Rybnik lis vevin stangjadis (Agnul di Spere, Messe di misdì a Varsavie)
-
v.tr.
misurâ cuntune staze:
stangjâ une bote (Giulio Andrea Pirona, Ercole Carletti, Giovanni Battista Corgnali, Il Nuovo Pirona)
Sin. stazâ
-
v.tr.
dâ jù cuntune stangje
Cfr. bastonâ
, vuadolâ
, legnâ
-
(fig.)
imponi une sconfite o un dam:
cheste sere a cjartis mi àn stangjât in ordin (Giulio Andrea Pirona, Ercole Carletti, Giovanni Battista Corgnali, Il Nuovo Pirona)
-
v.tr.
[FÛ]
meti sot secuestri un imobil
Sin. spangâ