pagjele2  /-gjè-/  pa|gje|le  [AF]

  1. s.f. (var.) viôt padiele si voltà sorepinsîr, tal lusôr vîf de flame, a messedâ alc tune pagjele e a dâ une voltade ae polente che e butave sbufs di fum che a nasavin za di stiç (Maria Forte, La tiere di Lansing)