blancje blan|cje [CO]
-
adi.f.
[FO]
viôt blanc
- viôt chê blancje
-
s.f.
stampe che si fâs te prime pagjine di un sfuei blanc:
la blancje e je za stampade, cumò metìn sot la volte (Giulio Andrea Pirona, Ercole Carletti, Giovanni Battista Corgnali, Il Nuovo Pirona)
Cfr. volte
- farine blancje a fâs bon pan, tiere nere e fâs bon gran