blancje  blan|cje  [CO]

  1. adi.f. [FO] viôt blanc
    1. viôt chê blancje
  2. s.f. stampe che si fâs te prime pagjine di un sfuei blancla blancje e je za stampade, cumò metìn sot la volte (Giulio Andrea Pirona, Ercole Carletti, Giovanni Battista Corgnali, Il Nuovo Pirona)
    Cfr. volte
Proverbis:
  • farine blancje a fâs bon pan, tiere nere e fâs bon gran