barbelâ  bar|be|lâ  [CO]

  1. v.intr. fevelâ in maniere imperfete, taiant lis peraulis o ripetint suns o silabis o pronunziant lis peraulis in maniere pôc clareal rivà dongje barbelant, che nol veve anime di flât (Dino Virgili, La aghe da pît la cleve)
    Sin. barbotâ , tartaiâ