baluçâ ba|lu|çâ [BF]
- v.intr., v.tr. (dimin.) viôt balâ : ogni tant la zoventût, che no vevin distrazions di sorte, a baluçavin tune cjase o in chê altre (Antoni Beline, Pre Pitin); "Saio jo ce stamp di frute: nome cjantâ, baluçâ, ridi, fâsi biele" (Domeni Zannier, La crete che no vai)