zovenot /-òt/ zo|ve|not [CO]
-
s.m.
om te prime zoventût:
zovenots di prin svol, che amôr us scote / induvinait mo ce che us puarte in dote / minighine la biele del Friûl? (Pieri Çorut, Il Strolic furlan par l'an 1824);
il nestri Toni, tornât frut, al sarès vignût sù un pôc a la volte, frutat, zovenot, om (Bruno Paolo Pellarini, Nine nane)
Var. zovinot