sbocjâ2  sbo|cjâ  [CO]

  1. v.intr. vignî fûr tal viert o tun spazi plui viertal va planc planc / infin tant, che inte fuesse al à sbocjât (Ermes di Colorêt, I, 73); al lampe la titine dispirâ di un stivâl il pugnâl e traijal al todesc te bocje dal stomi e si inacuarç de robe dome tal viodi sbocjâi de bocje dal stomi un brudiot neri (Ivano Urli, Storie di Min)
  2. v.intr. [BF] di vistîts, scarpis e v.i., pierdi la forme e vierzisi masse
    Sin. slavrâsi